Cerkev sv. Kunigunde odlikuje predvsem lepa lega na griču nad vasjo, s katerega seže pogled v dve dolini, Pesniško in dolino Svečinskega potoka. Prvič se omenja leta 1391, ustanovljena pa je bila kot podružnična cerkev župnije sv. Martina v Kamnici. Stalni duhovnik je tukaj od 1761. leta, 1822 pa je postala samostojna župnija.
O prvotni cerkvi je malo znanega. Več vemo o njeni obnovi oz. razširitvi. Dela so pričeli 1710. leta, končana pa so bila 1715. Pozidavo oz. prezidavo je vodil mariborski baročni arhitekt Janez Nepomuk Fuchs. Takrat sta bili dozidani tudi severna in južna kapela; zahodna lopa, danes Marijina kapela, je novejšega datuma, iz leta 1964. Prenova notranjščine (položen tlak, nove klopi) se je pričela 1980. leta, fasada je bila obnovljena 1986, pozlatitev glavnega oltarja in drugih kipov 1993, Zadnjo večjo prenovo je cerkev doživela 2008. leta. Notranjost je bila na novo prebeljena, vstavljena so nova vitražna okna, na stropu pa štiri freske.
V cerkvenem zvoniku so trije zvonovi. Najstarejši je iz leta 1763 in je posvečen Mariji Pomočnici. 1998. pa so potegnili v zvonik še dva, in sicer je večji posvečen sv. Kunigundi, manjši pa sv. bratoma Cirilu in Metodu. Zvonik je bil nazadnje obnovljen 2006., odlikuje pa ga značilna čebulasta streha. Dva antična nagrobnika sta vzidana v fasado cerkve.
Zakaj se obe bližnji cerkvi imenujeta po sv. Kunigundi?
Henrik in Kunigunda sta bila dobrotnika in zaščitnika benediktincev in zato so njuno čaščenje razširjali prav ti. Šentpavelski so poimenovali po Kunigundi cerkev v mariborski pražupniji, tako je nastala cerkev sv. Kunigunde v Zgornji Kungoti; admontski benediktinci pa cerkev v jareninski pražupniji, to je današnja Spodnja Kungota.
Notranjost cerkve
Notranjost cerkve je obokana in bogato baročno opremljena, izstopajo predvsem trije baročni oltarji. Glavni oltar iz 18. stoletja je posvečen zavetnici sv. Kunigundi, ki je upodobljena na sliki neznanega avtorja. Prikazuje preizkus njene nedolžnosti in zvestobe, ko je prišla prek žarečih lemežev nepoškodovana, iz ozadja jo opazuje mož Henrik.
Osrednji oltar dopolnjuje upodobitev Marije z detetom Jezusom. Motiv je kopija Marije Pomočnice iz minoritske cerkve v Gradcu. Del glavnega oltarja so tudi kipi apostolov Petra in Pavla, škofa Blaža in jezuita Frančiška Ksaverija.
Najstarejši je oltar Lurške Matere božje v južni kapeli. Osrednji del zavzema Marijin kip, ob njem pa stojita še kipa Janeza Nepomuka in Ignacija Lojolskega, ki je upodobljen s križem in knjigo. Glede na njune karakteristike strokovnjaki sklepajo, da sta delo Jožefa Holzingerja.
Oltar v severni kapeli, imenovan tudi angelski, je posvečen Srcu Jezusovemu. Osrednji kip spremljajo plastike angelov. Strokovnjaki menijo, da je to delo nastalo v kiparski delavnici baročnega kiparja Jožefa Strauba.
Klopi so bile prvotno nameščene ob stranskih stenah, zaradi dvojnega vhoda v cerkev pa je ob prenovi leta 1980 bila izvedena bolj praktična postavitev na sredo cerkvene ladje.
V cerkvenem zvoniku so trije zvonovi. Najstarejši je iz leta 1763 in je posvečen Mariji Pomočnici. 1998. pa so potegnili v zvonik še dva, in sicer je večji posvečen sv. Kunigundi, manjši pa sv. bratoma Cirilu in Metodu. Zvonik je bil nazadnje obnovljen 2006., odlikuje pa ga značilna čebulasta streha. Dva antična nagrobnika sta vzidana v fasado cerkve.
Vitraži
Ob vstopu v cerkev se pogled in duh ustavita na podobah v vitražih (iz leta 2007) in na stropu. Vse so vzete iz Svetega pisma. K razumevanju naj pomaga kratek kažipot.
Barvna okna od leve proti desni:
- Pri vhodu v t. i. Marijini kapeli sta dva vitraža, ki prikazujeta Adama in Evo v raju iz Stare zaveze in Jezusovo rojstvo, kot drugega Adama in Marijo iz Nove zaveze.
- Sv. Krištof – Kristonosec, mučenec, je eden od 14 priprošnjikov v stiski. Zavetnik šoferjev.
- Jezusov krst v reki Jordan.
- Sveta brata Ciril in Metod, slovanska apostola, sozavetnika Evrope. Na poti v Rim sta hodila tudi skozi naše kraje.
- Sveti Florijan, zavetnik proti požarom in povodnji, zavetnik gasilcev, mučenec za vero.
- Blaženi Anton Martin Slomšek s Ponikve, lavantinski škof, prenesel sedež škofije v Maribor, ustanovil prvo visoko šolo v Mb, napisal več knjig, pesmi …
Vstali Kristus – nasproti spovednice. Kot je odvalil kamen z groba, želi odvaliti tudi kamne iz naših duš. Zgoraj v manjših oknih so od leve podobe Svetlega dela rožnega venca: krst v Jordanu; prvi čudež v Kani; oznanjevanje Božjega kraljestva; spremenjenje na gori Tabor; postavitev sv. evharistije. Vitraž Leto Svetega pisma 2007 obeležuje to pomembno dogajanje v cerkvi Na koru sta še barvni okni sv. Cecilije, zavetnice pevcev, in nasproti tej še Križ – naše edino upanje.
Sveta Kunigunda, nemška cesarica
Rodila se je okoli l. 980 v luksenburški grofovski družini. Vzgajali so jo v samostanski šoli. Okoli l. 1000 se je poročila z bavarskim vojvodo Henrikom, ki je 1002. postal nemški kralj, papež Benedikt XII. pa ju je 1014. leta okronal za cesarja in cesarico.
Kunigunda je bila svetovalka svojemu možu v političnih odločitvah in v prizadevanjih v korist Cerkve (ustanavljanje samostanov, graditev cerkva, podpora duhovnikom). Oba sta bila plemenita človeka, izdatno sta pomagala ljudem v stiski. Zakon je bil brez otrok, zato je Henrik postavil Kristusa za svojega edinega dediča. Po smrti svojega moža je vladala Kunigunda, dokler ni bil postavljen zakoniti naslednik, nato pa se je umaknila v samostan v Kaufungenu, ki ga je tudi sama ustanovila. Kot preprosta redovnica se je odpovedala vsem častem in 15 let preživela v uboštvu in molitvi.
Umrla je 3. marca 1033. Pokopali so jo zraven njenega moža v bamberški stolnici. Leta 1200 sta bila razglašena za svetnika.
Najpogosteje je upodobljena v cesarskih oblačilih, preko njih ima vdovsko ogrinjalo, v rokah pa model bamberške stolnice. Lahko jo pa vidimo tudi kot redovnico s knjigo in lemežem. Je zavetnica nadškofije Bamberg ter nosečnic in bolnih otrok. V župniji praznujemo farni praznik na njen god, 3. marca.